Od kod mi zgodbe, me sem in tja sprašujejo prijazni »sledilci«? Sem jih sama doživela, jih zanima?

Sem in tja preberem kakšen komentar na moje objave. Po večini so svetli, z visoko zavestjo, zavedajoč se, da je pisanje posebna strast. Muka. In veselje. Mestoma trpljenje in iskanje sprave ali nečesa lepega, kar površen pogled skrije. Zapisi ostanejo kot priče časa, ki se ne vrne. Besede, ki jih pisci vrstimo v nekem zaporedju, snujejo občutja, ko se prevodi misli in občutenja zapišejo na belino ekrana. Zapisi so identiteta pisca, pisatelji obraz naroda. Najlažje je soditi in obtoževati, kritična misel pa je izgubila svoj preventivni naboj. Kaj zares pomeni trdo delati na sebi, prepoznamo takrat, ko resnično preskočimo balast besed, ko preidemo k dejanjem.

Več si preberite na: povezava