Ko se vozim po jadranski magistrali, pomislim na enotnost, solidarnost časa, ki ga ni več. Seveda je bivši režim imel velike luknje in temne, temne sence, a ljudje so smeli misliti na višje dobro. Če bi se je lotili danes, bi se do svojega cilja v Dalmaciji vozila kar po vodi. Ali po zraku, saj ljubim višino.

Danes se pač nič ne da. In hkrati, vse je mogoče. Če le niste pregloboko pošteni, srčni in empatični! Vse je sicer možno, zlasti če sledite magiji pozitivnega mišljenja, če poslušate popularne sektaške ameriške modrece (kot da domačih nimamo) in se osredotočite na cilj, ki je vaš, običajno povezan z bogatenjem in udobjem. Pa še res je, kamor usmerimo pozornost, tam se gradi naš um, ki ga napaja duh. Spoznanja kvantne znanosti, ki so tako lepo vpeta v sodobni potrošniški kapitalizem »srečnih in popolnih ter večno mladih ljudi«, izzvenijo plehko. Pa v njih ni kaj veliko plehkega.

A ko se vsak zase osredotoča le na napeto kožo, prijazen nasmeh, na videz in nikdar na vsebino,
se degeneracija človeškega začne. Vsebina terja davek. Trpljenje in odrekanje. Misliti misli, ki so težke, ni izbira udobja vajenih oseb. Takšne misli zarišejo kakšno gubo na obrazu. In zasenčijo popoln ten kože, ki ste ga mukoma prigarali z obrazno jogo ... Saj veste, živite le zase in važni ste le vi.

 

Več si preberite v priloženem dokumentu.