Sem žrtev besednega nasilja že celo življenje, začelo se je že doma, ko so se med mojimi sorodniki začele razprtije. Mama ima dva brata, njihov oče je bil zelo uspešen kmet, a alkoholik. Zato so imeli težko mladost, moja mama pa je zato kmalu šla od doma.

In ja, imam dva brata in vsakogar od nas je imela z drugim človekom. Za to so nas vedno vlačili po zobeh, žalili, že v osnovni šoli. Spomnim se, da so mi enkrat iz garderobe ukradli čevlje in pustili listek z napisom »pankrti«. Pa sem bosa odšla domov, hvala bogu ni bilo zime.

Mama je dobra ženska, danes že dokaj utrujena od življenja, morda pa res ni nikoli znala delati z moškimi. Moj oče jo je zapustil, ko je zanosila in sem najstarejša. In od nekdaj poslušam slabo o sebi. O mojih bližnjih. Poročena sem 7 let, imam eno malo hčerkico in tudi sedaj se vse zapleta. Mož me neprestano kritizira, saj sem se po porodu zares zredila in kile kar nočejo iti dol, moči za telovadbo in hujšanje pa nimam.

Težave imamo tudi z vzgojiteljicami v vrtcu. Zopet je tako naneslo, da sem jaz predstavnica staršev in v slabih odnosih z vodstvom vrtca in mamami. Kar koli naredim, ni dovolj dobro za nikogar. Nekaj časa sem obiskovala duhovne terapije, kjer sem spoznala, da sem žrtev besednega in miselnega nasilja. A tega nam ni uspelo zaustaviti.

Ko se vračam domov k mami, se z brati še vedno prerekajo, še vedno o istih temah. Res sem naveličana tega vzorca. Brala sem vaše knjige in kolumne in mislim, da mi lahko poveste nekaj, kar mi ni še nihče. Mislim, da mi bo pomagalo. Prosim za vaš nasvet.

Bralka

Več si lahko preberete tukaj.