Je mogoče biti dober in uspešen?
Večkrat opažamo, da se ljudje najtemeljiteje učijo o drugih prek izkušenj. Kratkoročno izkustvo pove, da se dobrota ne izplača, dobri nameni se pozabijo in egoizem prevlada. Ljudje se trudijo, stremijo za bliščem in iščejo priložnosti zase. S tem seveda ni nič narobe, a težava nastane, ko se pri takšnih stremljenjih pozabi na dobro. Na to, da smo lahko drug do drugega plemeniti, uslužni in predvsem skrbni.

Zato je vprašanje, ali je mogoče biti dober in uspešen, na mestu. Ko večina začne dvomiti o dobroti drugega, smo na poti do tekmovalnosti, izigravanja in strahu. In ko se dobro in uspešno izključujeta, se slabo in razkrajajoče dopolnjujeta. Čisto matematično drži, da srečni ljudje osrečujejo druge, kot tudi velja, da je dober namen sila, ki premika ovire. A žal ravno ovire tlakujejo pot do najdragocenejših uvidov, kar ponazarja spodnji primer.

V skoraj vsakem kolektivu obstajata dva tipa ljudi. Prvi je tihi gradnik vrednot – natančen, zanesljiv, a pogosto spregledan. Ne išče aplavza, ne gradi na ustvarjanju vtisa, pač pa vlaga v odnose in verjame v dobro. Ko drugi omahnejo, on vztraja. Ko nastane napaka, jo popravi, še preden postane vidna vsem. Medtem pa je drugi tip izrazitejši. Govori, prepričuje, vstopa v prostor z lahkotnostjo in gradi predvsem na vidnosti. Zna se postaviti zase, si pripisati zasluge in predvsem ve, kako biti opažen.

 

Več si lahko preberete tukaj.