V svetu, kjer lahko tehnologija marsikaj izmeri, ne more pa zagotavljati pripadnosti, je odnos tisti, ki ostaja odločilen. To potrjuje tudi Dnevnikov projekt Zlata nit, ki osvetljujejo ravno to: kakovost odnosov na delovnem mestu. Analize kažejo, da imajo podjetja z visoko kakovostjo odnosov v povprečju skoraj devetkrat višjo dodano vrednost na zaposlenega od slovenskega povprečja in dosegajo dvakrat višji čisti dobiček. Te mehka stran posla se torej zrcali v zelo konkretnih številkah – a vprašanje ostaja: kako jo pregnesti, da bo vzhajala? Od podjetij do samozaposlenih »Dolga leta smo zdravje, dobro počutje in celo srečo pri delu obravnavali kot nekaj postranskega. Kot prijeten dodatek, če ostane še kaj časa. V resnici pa se vedno bolj kaže, da so ti vidiki tisti, ki odločajo, ali delo ljudi krepi ali počasi izčrpava. V okviru evropskega projekta GETM4 se je zelo jasno pokazalo nekaj zanimivega: podjetja, v katerih se ljudje dolgoročno dobro počutijo, niso 'mehka'. So stabilnejša. Bolj prilagodljiva. In manj krhka v času sprememb,« pravi Amadeja Lamovšek, raziskovalka
na ljubljanski ekonomski fakulteti. To še zlasti velja za mala in srednja podjetja. »Ko je ekipa majhna, ni prostora za to, da bi se nekdo dlje

časa izgubljal v utrujenosti ali tihem stresu. Vsak posameznik šteje. In vsaka oblika izčrpanosti se hitro pozna v odnosih, dinamiki in rezultatih.« Vse več ljudi dandanes ne živi več kariere kot linearne poti, temveč kot živ portfelj projektov, odnosov, identitet in nenehnih prilagoditev. Vsak deveti Slovenec naj bi bil samozaposlen. Na prvi pogled je to videti kot svoboda. A pod površjem se pogosto skriva drugačna realnost: kronična aktivacija živčnega sistema, razpršena pozornost, izguba notranjega ritma in občutek, da nikoli zares ne izstopimo iz dela. Sociologinja in antropologinja dr. Lucija Mulej, ki je pred kratkih izdala knjigo 4Q, zato meni, da bo vprašanje vitalnega kvocienta (VQ), razmerja med obremenitvijo in regeneracijo posameznika, ključno.

Statistike beležijo produktivnost, fleksibilnost in rast samozaposlenosti, bistveno manj pa merijo psihofizično ceno stalne dosegljivosti, negotovosti in identitetne fluidnosti. Dr. Mulejeva, ki je razvila metodologijo 4Q, poudarja, da človeka ne vodi le racionalna inteligenca (IQ), temveč tudi čustvena (EQ), duhovna (SQ) ter fizična (PQ). »Prav slednja postaja jasna vzročna vez sodobnega dela. Telo si namreč zapomni vse: pritiske, negotovost, odsotnost varnosti in nenehno pripravljenost.

Več si lahko preberete tukaj.