Včasih je pogum zgolj to: vstati. Ne po zmagi, temveč po zavrnitvi. Po izgubi. Po tem, ko si v noči z otrokom, ki kriči v bolečini, ki je ne razume – in je niti ti ne moreš zares razložiti. Starševstvo ob duševni bolezni otroka je ena najčistejših oblik poguma: vsakdanji boj, ki ga nihče ne vidi, a se bije s trdovratno ljubeznijo in brezpogojno prisotnostjo.

Pogum ni vedno herojski vzpon. Je tudi tiha odpoved. Umik. Delo brez priznanja. Ljubezen, ki ne zahteva povračila. Zvestoba človeku, ki ga vsi drugi že odpišejo.

Spominjam se gospe, ki je desetletja vsak dan obiskovala svojega moža v psihiatrični ustanovi. Nikoli ni odšla brez knjige, nikoli brez nasmeha. "Ni več tak, kot je bil," je rekla, "ampak jaz sem še vedno tukaj." In prav ta "še vedno tukaj" je srž poguma – trajanje v času, ko bi lahko odnehal.

Več si lahko preberete tukaj.