Duša spi, saj se oko telesa ne ozira za tistim nekaj več. Za tistimi, ki so korak dlje. Enostavneje je hoditi po uhojenih poteh, od nekdaj znanih smereh ob ljudeh, ki le kimajo, se smehljajo, ki niso nikdar izziv, nikdar opomin, le mehki pristan ne glede na smer vetra, mar ne? Zato korak, ki teče samodejno, sestavljajoč predvidljive linije časa, prostora in dogodkov, spi. Ko je vse utečeno, jasno in ponovljivo, ni razloga za odpiranje oči. Ni povoda za premislek. Za korak, ki se ustavi in naredi izjemo.

Za premik. Preskok. Na novo raven zaznavanja in občutenja. 

Več si preberite v povezavi.