Po dolgih in mučnih letih terapije je počasi ozavestil, da alkohol kvari receptorje v možganih, poškoduje centre za socialno inteligenco in onemogoča empatične poti. Bral je o sadizmu in načrtnem škodovanju ljudem, ki ga izvajajo zlasti tisti, ki zelo dobro vedo, kako poškodovati na nevidne načine. Žal je njemu oče pustil (ne)vidni pečat.

Da so hinavščina, zahrbtnost, škodoželjnost, laganje in iskanje le lastnih koristi težavne značajske lastnosti, je predobro vedel. Sam je bil pristen, preprost in odprt. Zaradi lastnega trpljenja je razvil zares visoko stopnjo empatije. Ker je sam izkusil bridkosti in si leta celil rane, je zelo težko gledal, ko so trpinčili druge. Seveda je eno, da te nekdo udari. Drugo, če ne veš, zakaj. In tretje, če veš, zakaj, a tega ne moreš pozabiti. Prav tako je zaznaval, da so določeni spomini pri njem ostali nekje ugasnjeni, kar je sprejemal s hvaležnostjo. Vsakokratno spominjanje nasilja v otroštvu ga je vedno znova potrlo.

Več si preberite na: povezava