Intervju: Dr. Marko Jug: V medicini poznamo stanja, ko človek umre od žalosti, Onaplus, junij, 2024

Intervju: Dr. Marko Jug: V medicini poznamo stanja, ko človek umre od žalosti, Onaplus, junij, 2024

Začniva s stresom in izgorelostjo, saj slednja postaja skoraj neizogibna in obvezna epizoda v življenju slehernika. Beseda izgorelost se ponavlja pogosteje kot beseda optimizem, je to naključje?

Stres vedno spremlja človeka, saj je naravni odgovor organizma na nevarnost pred neobvladovanjem situacije, čemur smo v modernem življenju stalno izpostavljeni. Izgorelost pa ni posledica preobremenitve ali stresa, temveč ugotovitve, da energija, ki jo vlagate, ne rodi pravih sadov. Vsaka nova situacija tako rodi nov stres, ki ga obvladujemo odvisno od svojih izkušenj in z njimi povezanega strahu in zavedanja o smislu lastnega obstoja. Sčasoma se tako na številne izzive prilagodimo. A ko se v nas kopiči strah pred nepredvidljivim, se v telesu aktivirajo nezavedni mehanizmi, ki jih težko obvladamo. Če smo v tistem trenutku v okolju fizično aktivni, energični in delujoči, nakopičeni adrenalin porabimo kot gorivo, kar je za telo ugodno. Če pa ždimo v pisarni in nas vsak dan bombardirajo z nemogočimi situacijami in katastrofalnimi napovedmi, da se bo zgodilo nekaj, česar ne bomo zmogli obvladovati, pa ustvarimo stres, ki ga fizično ne zmoremo predelati. Zavedanje, da v rokah nimamo vzvodov, s katerimi bi lahko vplivali na spremembe, vodi v frustracijo, ki ob pomanjkanju zadoščenja postopoma pripelje v izgorelost.

Vaša specializacija je travmatologija.

Po izobrazbi sem travmatolog; pred vodenjem UKCL sem se ukvarjal s poškodbami hrbtenjače in raziskavami na tem področju, saj gre za eno najtežjih zdravstvenih stanj. Pri človeku povzroči težko invalidnost. A že sama beseda invalidnost napačno opisuje stanje poškodovanca in odnos družbe do tovrstnih poškodb. Tako poškodovani človek namreč ni invaliden oz. »neveljaven«, temveč je kot človek ostal enak, morda celo boljši, vendar z veliko gibalno oviranostjo, ki sicer popolnoma spremeni življenje celotne družine. Pripeljati ljudi čez takšne čeri, da ohranijo v sebi upanje in moč, se zaposlijo in imajo družino, je zelo zahtevna naloga za vsakega, ki sodeluje v tem procesu, zagotovo pa najhujša za družino. Najtežjih je prvih šest mesecev. Zdrav človek ob tem ugotovi, da je zdravje privilegij.

Kakšno je življenje tako hudo poškodovanih ljudi?

Ljudje s takšnimi težavami lahko živijo zelo kakovostno življenje, se zaposlijo, imajo družino. Kot družba v teh primerih ponujamo veliko oporo, vendar je soočanje s človeškimi bolečinami in stiskami za vse vpletene, tudi zdravstveno osebje, zahtevno, a obenem nagrajujoče. Zavedanje, da vam v življenju trenutek nepazljivosti lahko podre vse načrte, je sprva obremenjujoče, pozneje pa človek spozna, da je vsak trenutek zato toliko bolj dragocen. Življenje moramo spremljati s skromnostjo in hvaležnostjo, vendar nikoli obupati. Le po težjih poteh je namreč mogoče priti do globljih spoznanj in izrednih rezultatov. S predanostjo uspehu na koncu veliko bolnikov, ki pridejo k nam in se sprva ne morejo gibati, od nas odide peš. To je izjemna nagrada za vse.

Več si lahko preberete tukaj.

 
 
 
STRINJAM SE

Spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje

Z brskanjem po naši spletni strani se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke, ki so namenjeni vaši boljši uporabniški izkušnji na naši spletni strani. Za lastne potrebe analitike uporabljamo Google Analytics, ki v ta namen namesti piškotke (izbriši GA piškotke). Več o piškotkih.