Ponovno ga je čakala. Tako kot vedno, kot že toliko let poprej. Ko ga je še ljubila, v tistih rosnih dvajsetih, ko sta se zagledala na zabavi in se je med njima vnela divja strast, ki je trajala do rojstva otroka. Takrat še pomislila ni, kako jo bo upanje, da bo kdaj drugače, pahnilo na rob duševne izgorelosti.

Ne samo, da je bil Izbranec poln lepih in prijaznih besed, znal je očarati z vso svojo pojavo. In ko ga je, pri petdesetih spet čakala, zamujal je že več kot debelo uro, si je v mislih vrtela besede, ki jih bo izrekal. Zdaj, po drugem duševnem opustošenju njene izčrpane biti, ji je bilo že čisto vseeno. Seveda. Tvezil bo. O prometu, nujnem klicu, saj je imel res odgovorno službo ... Ali pač o kakšni drugi nepredvidljivi obvezi, ki mu je preprečila točnost.

Več si preberite na: povezava