Pozdravljeni,

že od malega sta me starša učila, da je treba pomagati drugim. Mama je imela težke okvare hrbtenice in je bila invalid, oče pa je tudi bolehal in kmalu preminil. Brez obeh sem ostal že zgodaj. Izbral sem si poklic v zdravstvu, kjer sem prav tako našel poslanstvo v pomoči potrebnim in bolnim. A ne glede na to, koliko dobrega naredim za druge, sebi ne znam pomagati.

Imel sem težave z alkoholom, a sta me od njega odtrgali žena in najina skupna hči, ki je moj sonček. Vendar pa zakonska sreča ni dolgo trajala in z ženo sva se ločila. V najinem odnosu sem vse naredil namesto nje in ugotavljam, da je bila očitno to napaka. Vpisal sem se na tečaje osebne rasti in prečistil te vzorce. Danes pijem ne več, kadim pa veliko. Vesel sem, da imam delo, osnovni standard, a sem v sebi prazen. Vmes sem bil na zdravilih. Večkrat berem odgovore in zato pišem. Ne razumem, kaj se mi je zgodilo, da sem tako brezupen, ne vem, ali bom še kdaj našel veselje. Bral sem neko knjigo, kjer piše, da se človek mora naučiti biti srečen. Ali to drži?

Prosim za vaše mnenje. Bralec

Več si preberite v povezavi.