S partnerko vzgajava enega skupnega otroka, hčerko, njen sin iz prejšnjega zakona je že polnoleten in dokaj samostojen. Pri vzgoji se med nama krešejo iskre, ki se pri njenem otroku iz prejšnje zveze niso. Sam mislim, da so deklice posebej občutljive, zato bi jo rad navadil na to, da je življenje velikokrat nefer in da se je potrebno postaviti zase in na svoje noge. Partnerka pa vztraja pri svojih pogledih, ki so večkrat v popolnem nasprotju z mojimi. Hčer preveč zavija v vato, namesto nje postori prav vse, meni pa ne dovoli, da jo realno učim.

Zadeve so pripeljale tako daleč, da med nama ni nobene intime več. Hči je tudi prepojena z ambicijami matere, sam pa misim, da se je potrebno posvetiti značaju in lekcijam življenja, ne le ambicijam in visokim ciljem. Če ne bi imel hčere tako rad, bi se ločil, tako pa sem doma, saj mislim, da jo varujem in ji pomagam, da dozori.

Partnerke res ne razumem in vse manj imam motivacije, da bi z njo našel skupen jezik. Nekoč naju je družilo vse mogoče, od prostega časa do izletov, sedaj pa so med nama le še prepadi. Še na dopustu se ne moreva znamenit, v katero smer bi začela sprehod, na levo ali desno.

Več si preberite v povezavi.