Obrazov revščine ter obilja je premnogo. Materialna revščina, ko ljudje živijo na robu preživetja, je huda. A nič manj izčrpavajoča ni duhovna revščina, ko živijo površno in plehko.

Da je jedel iz obtolčenega krožnika juho, ki se je kuhala v loncu, ki mu je čas zarezal krepke praske, ga niti ni motilo. Tudi enoličnost jedi, sestavljene iz krompirja, ki ga je pridelal sam, nekaj gomoljaste zelenjave, ki mu je posebej teknila, in mesa sosedove govedi, ga ni navdajala z žalostjo. Saj je bil skromen in asketski in nič posebno zveličavnega se mu ni zdelo, ko so po televiziji špecerijske trgovine tekmovale s popusti na dobrote, o katerih je lahko le sanjal. A ni sanjal o hrani, saj ga ni prida vabila. Niti o novem pohištvu, ko je bilo obstoječe oguljeno in mestoma napokano. Obraz revščine, ki ga je gledal dan za dnem, ni bil pust in siv.

Več si preberite na: povezava