Kdo sploh še koga razume? Ima kdo sploh še cilj, da bi povedal tako, da bi ga drugi vsaj slišali?

Govoriti razločno, jasno in vedro je veščina. Uporaba lepih, prijaznih in toplih besed odločitev. A kaj, ko pogosto drži, da je dobrota sirota in da je tisto, kar se daje samo po sebi, ničvredno in samoumevno? Kako iz zagate?

Dr. Rastko Močnik v knjigi Beseda besedo lepo prikaže moč nezavednega pri oblikovanju govorice in opozori, da nekaj izrečemo, drugo je dojeto, tretje izbrisano, četrto pa sprejeto – a izrekli smo nekaj, kar se je v verigi »prevodov pri prejemniku« izgubilo. Torej, če nekomu o nekem stanju stvari izrekate čisto in jasno sliko brez individualnega interesa, nimate zagotovila, da bo naslovnik to čisto jasnost sprejel, saj ima včasih interes, da izkrivlja, drugič, da ignorira .... In vsako jezikovno dejstvo je moč potvoriti in vsak nivo izrečenega zrelativizirati. V stilu »saj veš, vsake oči imajo svojega malarja«; ali pa »mar ne veš, da obstaja več resnic, ne samo ena« in podobno. A seveda, so rešitve. Ena od teh je nabor znanj in jasnih, objektivnih podatkov. Druga pa v neprestani gradnji zavesti, ki povezuje, in ne ločuje. S ciljem globljega razumevanja.

Celotno kolumno si preberite na: povezava