Zares živimo v času porušenih ravnovesij? Neuravnovešenih umov, požrešnih apetitov in izgube občutkov za estetiko in pravo mero stvari? Estetika kot notranji čut za lepo, izgrajeno in urejeno, posameznike spremlja vse poredkeje. Tudi iščejo je ne več, saj je vse manj ljudi, ki bi jo nudili. Saj za estetiko moramo dozoreti in nekdo nam mora razkriti, zakaj slediti lepoti besed, značajev, oblik in izrazov. Torej ne gre za to, da človeku dar za iskanje, občudovanje in sledenje lepemu ni prirojen. A lepo in estetsko zahtevata nego, zavedanje, trud, čas in prostor. Notranji prostor, ki je izpraznjen nesmislov in konfliktov. Notranji prostor, ki dovoli lepoti, da zažari, brez povratnih zank zavisti in ljubosumja. Ter spora. Spora znotraj in zunaj.

Vzrok porušenega ravnovesja v naravi, v družbi, njenih podsistemih in v gradilni celici, ki je v sodobnosti ne več klasična, pač pa reorganizirana družina posameznikov, domačih ljubljenčkov in ne nujno sorodnikov po krvi, je v notranjem sporu. V iskanju identitete. V nekem vmesnem prehodu, ki zahteva pogum, da se odločimo za iskanje harmonije. Za to, da svet začnemo spreminjati pri sebi. Ker so ravnovesja vselej narava samih stanj stvari, od psihe do trgov in borz, ki vselej z razvojem preidejo do točke porušenega ravnovesja in zopet v iskanje vnovičnega ravnovesja, lahko zatrdimo, da je ravnovesje stanje popolne harmonije v odsotnosti česarkoli, kar je odveč.

Več si preberite na povezavi: link