Morda bi lahko kar takoj postavili trditev, da sedanjosti pravzaprav ni. Vselej se izmakne misli, ki se mudi pri včeraj, danes ali jutri. Da je sedanjost svojstven paradoks in most do številnih duhovnih izkušenj, ni naključje. Da nas paradoksi sedanjosti držijo za vrat, je logična posledica vere v eksponentno rast, ki ne dovoli vstopa paradoksu, ki nas po definiciji preseneti.

Da je vse le paradoks časa, ki se izmika, čutimo na lastni koži: ko želimo ujeti trenutek, se nam izmakne iz polja možnega. Ko želimo ustaviti čas, nam še bolj beži. Ko se odločimo, da motivacijo lastnega tima postavimo na preizkušnjo in od strani opazujemo, kako se povezuje narava z umi in umi z znanji in veščinami, ugledamo tisto, česar morda nismo pričakovali ali želeli. Je paradoks res nekaj, česar ne moremo logično pojasniti, ali sestaviti v kontekst celote, ki pa ima po sebi vselej smisel? Mar ni bistvo definicije paradoksa tista zgodba o »paradoksu lažnivca«, ki se opoteka v polju resničnega in neresničnega, saj nikdar ne najde izhodiščne točke resnice, ne glede na to, kam se postavi? In kako lahko nekdo, če je lažnivec, brez negacije sebe pride do resnice o sebi?

Več si preberite v priloženem članku.