V imenu ljubezni se je Miha poročil. Verjel je, da bo s Polono vztrajal do konca. A vsaka pot je polna ovinkov in partnerstva so preizkus tako potrpežljivosti kot vere v ljubezen, kar Miha ni želel vzeti v zakup. V imenu ljubezni je Polono silil v svoj življenjski stil, ki so bili nevarni adrenalinski športi in dokaj neodgovorno življenje, vsaj v finančnem smislu. In da je poroka lahko vir blaginje, obenem pa hudih finančnih stisk, Polona ni vedela. Ko je zapustila Miho, je vedela, da sebe ne bo nikdar več izdala v imenu Boga, ljubezni ali hudiča.

Marjan se je lotil novega projekta, saj je zares želel, da ga Mojca ponovno vzljubi. Trudil se je s strankami in ji vsakodnevno znova dokazoval, da bo poskrbel za njo in otroka, ki je na poti. Seveda mu ni bilo enostavno, saj so delodajalci vse bolj brezvestni, kapitalski trgi pa vsak dan znova narekujejo nova dajanja sebe in življenjske energije, s katero razpolaga. Ko se v poznih večernih urah vrača domov, razmišlja, kje so meje. Kje so meje zdravega dajanja? Zdravega odnosa do dela in sebe? Do kje lahko še spusti delodajalca, saj ve, da prihaja novo bitje na svet in da bo Marjan zanj naredil domala vse. Morda res tudi hudič v sili žre muhe, a Marjan je trdno odločen, da se v celoti ne bo razprodal. Kaj vse naredijo starši v imenu ljubezni za svoje otroke? Kako daleč se spuščajo zaljubljenci in do kod vse so se pripravljeni spustiti oni, ki razumejo, da je moč dotika trajnejša in globina pogleda usodnejša od zgolj površne odločitve in trenutnega udobja, ki narekuje smer? Koliko vojn se je izbojevalo v imenu ljubezni? Koliko usod se je grobo prekinilo v imenu dobrega in večnega, a ravno za to prekinjenega? Majda je razmišljala podobno. Kot svetovalka je poznala premnogo usod in kot pravnica videla preveč razbitih družin, pozabljenih sanj in notranjih svetov opustošenja, ki so botrovali nekdanji živi želji, ki se je razblinila v nejasnih stališčih in zavedanju, kdo smo in zakaj smo tu.

Celotno kolumno si preberite na: povezava