Leto je zopet naokoli in vsako silvestrovo se je nečemu zaobljubil. A za to leto se je odločil, naj se le-to zaobljubi njemu. Naj mu navrže kak kovanec več, ljubezni več ter seveda poslovnih in intimnih priložnosti, ki ne samo, da kratkočasijo, pač pa življenju dajo barvo. Odločil se je, da bo zapravil denar, ki ga je varčeval za nakup sedme nepremičnine. Kaj mu bo ves ta balast z novimi davki vred? Ne, začel bo živeti, čutiti, misliti in dihati sam. Najprej sam pri sebi. Brez očitkov vseh življenjskih sopotnikov in otrok, ki tako ali tako slej ko prej zaživijo zase.

Seveda se mora spopasti najprej s položajem, v katerem je. Drugačen, bolj svoboden način življenja ga bo morda stal ugleda. A mu je figo mar zanj, saj je v slonokoščenem stolpu vsega balasta dobrin in dobrikanj nesrečen kot želva brez ohišja. Pust, ranljiv in postaran. Zmatran. Z ženo tako ali tako nimata kaj več skupnega in prav nič je ne bo motilo, če se bo za stalno preselil v tretji dom. Namreč, ima jih šest.

Celotno kolumno si preberite na: povezavi