Da se vsaka reka steka v morje, da za dežjem posije sonce in da vsak odhod naznani nov prihod, opazujemo v nizih iskrenj življenjskih izkušenj ljudi, ki so nam dane v opazovanje. Tako se nekateri prelevijo iz iskalca smisla v človeka, polnega zaupanja in moči; spet drugi iz obilja vajenih v stisk nevajenih posameznikov, ki nemo gledajo predse, saj ne prepoznajo, da ima vsako sonce svojo senco in da na neki točki časa tudi njih čakajo testi in preizkušnje. Četudi so jih bližnji varovali s statusno močjo ali sijem znanj in veščin, denarja in moči vpliva, ostajajo pred brezprizivnostjo življenjske sile sami: vsakdo od nas je v soočenju enkrat na vrsti. In čeprav iznajdemo raznorazne argumente za opravičevanje sebe in situacije, ki nas doletijo, razumevajoč jih kot priložnosti, v srčiki bistva obstaja tisti občutek, ki je jasen: tudi sami moramo narediti korak naprej, levo ali desno, naprej ali nazaj. Kajti so situacije, ko je pomembno le, da se premikamo, samo da ne stojimo na mestu.

Več si preberite v spodnjem dokumentu!