V medijih

 

Kolumna: Milina ali odsotnost iskanja, Sensa, okt./nov. 2019

Kolumna: Milina ali odsotnost iskanja, Sensa, okt./nov. 2019

Ko razmišljam o barvah in vseh pojavnostih, ki jih naše oko zazna, subtilno opazim vse tiste ravni, ki so vidne z notranjim zrenjem. Opazujem svet in okolico z njim. Kot antropologinja sem naučena videti tisto, kar je pod Freudovo goro.

Zgodi se, da zaznam esence nezavednih ravni. Nekaj jih opazim pri sebi. In tudi pri drugih. Seveda so vsi drugi slike nas samih, saj nas vsak svojstveno določi in definira. Ali kot reče Emerson: "Vse, kar posameznik uzre zunanjega, ustreza njegovim duševnim stanjem. In v zameno mu je vsaka stvar razumljiva toliko, kolikor ga njegovo razvijajoče se  išljenje vodi v umevanje resnice, ki ji pripada tisto dejstvo ali več njih" (Emerson, 2007, 167). Včasih se zgodi, da s kom odkrijem nekaj, česar doslej nisem poznala. Ljudje, narava in živali so odslikava naše zavesti in notranjega bitja, ki žari v nas. Zato je vera v dobro tako pomembna. Če nekdo veruje v nas, v nas prižiga luč. In če zna slišati svojo notranjo modrost,  am pomaga, da ta žar žari in da se krepi tudi v vseh, s katerimi se srečamo. Mar ni nekaj najlepšega žareti in goreti za neki cilj, ki nas osmisli, osrči in ostrasti? In kaj je lepšega od tega, da te cilje gradimo skupaj z nekom, ki v nas prižge ogenj strasti po dobrem, pravičnem in lepem? Ko se predamo milini, smo kot sonce, ki sveti na vse: grešne in pravične, dobre in slabe, tiste v procesu in one na koncu poti. Ko smo v milini, se odločimo za dobro. Za žar.

Več si preberite v priloženi kolumni!

 
 
 
 
STRINJAM SE

Spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje

Z brskanjem po naši spletni strani se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke, ki so namenjeni vaši boljši uporabniški izkušnji na naši spletni strani. Za lastne potrebe analitike uporabljamo Google Analytics, ki v ta namen namesti piškotke (izbriši GA piškotke). Več o piškotkih.